Achtung
Auschwitz
Sjedim pred otvorenim vratima domaće kuhinje,
na ulazu natpis,
arbeit macht frei,
nije to neka umjetnost, obični kovački proizvod,
u rukama držim ljubičastu milka čokoladu,
ne znam hoću li je ikada u životu pojesti,
moja prijateljica Ruža, po zanimanju i statusu krava,
premazana bojama trećeg razreda
ljubljanske slikarske akademije,
veselo maše repom.
(a to Penderecki muzicira?)
Sjedim pred otvorenim vratima Spara
na ulazu natpis
kupovina oslobađa, Spar,
nije to neka umjetnost, to je visoko kapitalistička
ludost,
u rukama držim ljubičastu milka čokoladu
ne znam hoću li je ikada u životu pojesti,
moja prijateljica Ruža, po zanimanju i statusu krava,
veselo maše repom,
(a to Penderecki muzicira?)
mahanje uzrokuje leptirov efekt,
naša su desetljeća u simbiozi,
kolone pognutih ljudi prestupi prag,
leptirov vjetar najljepšoj djevojčici šapuće,
mala, bježi, bježi, bježi,
i diže joj kratku haljinicu,
otkriva božanstveno nevine noge,
stvorene samo za
montmartovske kipare i slikare
(a to Penderecki muzicira?)
te iste noge bit će kasnije reciklirane u pepeo,
i završit će kao gnojivo na seljačkim gospodarstvima,
zbog tih nogu prinos će biti bolji,
i zarada potpunija
(odgovorno tvrdim da muzicira Penderecki!!!)
grane starih, crnih, brzorastućih topola pjevaju,
to je zadnji blagoslov,
onda zašute i nikada u svojem vječnom životu
neće poželjeti biti operne dive,
tišina je preplavila
makadamski, izrovani put,
izgrađen
od kosti i kristalnih kamenčića
da zauvijek bliješti.
U rukama držim milka
čokoladu,
oči mi je zamaglilo deset mrena,
ne mogu više,
leptirov efekt kuštra kosu
koja će biti upotrijebljena za
gospodske tepihe
posebnoga židovskoga sjaja,
za gospodske stanove,
za neobvezno koketiranje uz čaj u pet.
Djevojčica mi maše i otkriva božanstvene noge,
što da joj kažem.
(a to Penderecki svojom muzikom odgovara!?)
kolone robova gaze u ždrijela pakla,
tu milka
čokoladu nikada neću pojesti,
samo lako otvorim usta,
i sramim se što
smo ljudska bića,
isklesani na Stvoriteljevu
sliku i priliku.
(već čitavo stoljeće sjedim i boli me stražnjica, sramim
se svih života, kako bi mogli biti
anđeli)
vjetar je donio pepeo i u murske močvare,
to će se proljeće pompozno otkrivati u svom zelenom
kaputu,
da, poludjela su u svojoj ljepoti,
vjetar svakodnevno donosi
nova, svježa vitaminska gnojiva
ljudskog izvora.
(odgovorno tvrdim, sada Penderecki uistinu muzicira svoje
lude pjesme)
Achtung
Auschwitz
sedim pred odprtimi vrati domače kuhinje
na vhodu domače kuhinje je napis
arbeit macht frei
ni neka umetnost, je navadno kovaško delo
v rokah držim vijolično čokolado milka
ne vem če bom je kdaj v življenju pojedel
moja prijateljica Roža, po poklicu i stanu krava
premazana barvami tretjega letnika
ljubljanske slikarske akademije
veselo maše z repom
(a to Penderecki igra?)
sedim pred odprtimi vrati domačega spara
na vhodu domače kuhinje je napis
nakupovanje osvobaja, spar
ni neka umetnost, je visoko kapitalistična umetnost
v rokah držim vijolično čokolado milka
na vem če bom jo kdaj v življenju pojedel
moja prijateljica Roža, po poklicu in stanu krava
veselo maše z repom
(a to Penderecki igra?)
mahanje povzroča metuljev efekt
naša desetletja so v simbiozi
kolone upognjenih ljudi prestopa prag
metuljev veter najlepši deklici šepeče
mala, beži, beži, beži
in dviguje ji kratko krilo
ji razkriva čudovite deviške noge
pripravljene in ustvarjene samo za
montmartrske kiparje in slikarje
(a to Penderecki igra?)
taiste noge bodo kasneje reciklirane v pepel
in končale kot gnojilo na kmečkih posestvih
zaradi teh nog bo pridelek razcveteli
in zaslužek bo popoln
(odgovorno menim da on igra, Penderecki!!!)
veje starih črnih, hitro rastočih topolov vejijo
to je zadnji blagoslov
potem obmolknejo in nikoli v svojem večnem življenju
ne želijo več biti gibne
zamolklost je preplavilo
makadamsko tlakovano pot
izgrajeno kombinirano
od kosti in kristalnih kamenčki
da se vedno blešči
v rokah držim milka
čokolado
oči mi zamegljuje deset mren
ne morem več
metuljev efekt kuštra lasje
ki bojo uporabljene za
gosposke preproge
posebnega judovskega leska
za gosposka stanovanja
za kramljanja ob čaju ob petih
deklica mi maha in razkazuje čudovite noge
kako naj ji odgovorim
(a ji Penderecki z svojo angelsko glasbo odgovarja?)
kolone robov stopa v žrela pekla
to čokolado milka
nikoli ne bom pojedel
samo lahko odprem usta
in se sramujem da smo ljudska bitja
ustvarjeni po stvarnikovi
lepoti in podobi
(že stoletja sedim in boli me rit, se sramujem vseh
življenj, kako lahko bi bili angeli)
veter je prinesel pepel tudi v murska močvirja
to pomlad se bojo bohotila v svoji zeleni odeji
ja, je ponorela v svoji lepoti
veter ji vsakoletno prinaša
nova, sveža vitaminska gnojila
človeškega izvora
(odgovorno pravim, zdaj pa Penderecki zares igra svoje
žalne pesmi)
Iz knjige VIŠEGLASJE: Zbornik odabranih pesama 6. Evropskog Fejsbuk pesničkog festivala
Više o knjizi:
