Višeglasje (Komprej, Milojka B, Šoštanj, Slovenija)

OTROK

Izgorevam v pričakovanje nasmeha,
ko se lovi v ravnotežju.
Uspeva mu do konice
noska, potem se
težišči nazaj.
Razočaranje mu nabere ustnice
v rožni popek.
Zakrili z ročico in zajame bel zrak.
Prečešem se do lička.
Svilnat puhek ga medi,
svetlo nekaj in siva vijuga
oči.
Tako božje diši,
kot rosa, kot popek, kot Peter Pan.
Zajamem ročico, za cel prst je je.
Skrbno odberem kazalec, da ga
poljubim.
Da mu obljubim, da sem tu.
Da bom vedno tu.
Ne vem če dojame,
zapet v gumbe ljubezni
še upam verjame, da je svet
dišeča plenična podloga.
Prevzame me,
angel, ki se je pravkar poslinil po bradi,
da ga imamo radi mu zakotalim
nasmeh,
nasmehne ga nazaj
s hostijo
odpuščanja med ustnicami.


Iz knjige VIŠEGLASJE: Zbornik odabranih pesama 7. Evropskog Fejsbuk pesničkog festivala

Više o knjizi: