112 strana, broš. povez, 13x20 cm, 2014. god.
„Ljubavne i OK priče“ na slovenačkom
Uredil in lektoriral
Franjo Frančič s sodelavci
Prevod
Gabrijela Bešlin
Foto-ilustracija naslovnice
Ljubomir Kojić
Pesnik, prozaist, esejist, filozof in urednik Banatskega kulturnega centra Radovan Vlahović je v slovenski javnosti dokaj dobro zastopan s svojim pesniškim opusom, s prozo pa se tokrat predstavlja prvič. Ljubezenske in druge OK zgodbe se v samem jedru ne razlikujejo od njegove poezije, prvo ime, ki se bralcu utrne je R. Tagore. Nehvaležno je primerjati posamezne avtorje, kljub temu pa lahko brez težav potegnem vzporednice s slovenskimi pesniki, Minatijem, Kovičem, I. Svetino, Svetlano Makarovič, med prozaisti pa morda z Ludvikom Mrzelom, Iztokom Gaisterjem in filozofskimi spisi Marka Pogačnika.
Proza Radovana Vlahovića je meditativna poetična preje, artistično dodelana in premišljena. Po večini kratke zgodbe in krokiji želijo ubesediti trenutke, posamezne podobe, lirično in s pogledom vase. Ravno ta ponotranjenost, eksistenčna drža, ki se zaveda svojih korenin, da je besedam pomen in trdnost. Na eni strani se Vlahoviću pripoveduje, po drugi pa lovilec sanj onkraj žalosti. Če je zapisano, da je srce osamljen lovec, potem lahko za pričujoče zgodbe zapišemo, da so svetli in temni utrinki naših sanj.
Dr. Denis Poniž je v spremni besedi k prevodni knjigi, Ko me pokličeš iz večnosti zapisal:
Vlahovićeve pesmi so kot odprte rane, boleče, žarijo v svoji trpki bolečini. Redko jih najdemo tako v slovenski, kot tudi v evropski poeziji.
Pisteljski slog Radovana Vlahović je prepoznaven, dišeč in ljubeč do tistih, ki se zmorejo potopiti vanj. Odpravimo se na potovanje na konec noči.
Franjo Frančič
Oh, ta ljubezen, ki vleče življenje pred seboj in brez nje ni mozaika sreče niti mozaika solz. Ljubezen do ženske, pa čeprav je obljubil, da se ne bo nikdar vezal na to prelepo bitje, da se potem kot starec ne iščeš v času. A kljub temu ga ljubezen ovije do zadnjega koščka njegovega telesa, morda še toliko bolj, ker je umetnik, z brado in dolgimi lasmi, ki mu jih nihče več ne brani, kot so to počeli v tistih »hipijevskih« časih.
Seveda, on je tipična banatska duša, široka, brezkončna temna prst, na še bolj neskončni njivi, poleti rumeni od veselja sončnic in pozimi melanholično sivi kot tisti novembrski dan, ko se »večeri spremenijo v neskončno iskanje po fejsu«, ko išče sam sebe kot umetnik, to počne skozi vse svoje življenje. A kljub novembrski melanholiji so na mizi trde kapljice medu in nemalo življenjskih predmetov in iskanje samega sebe v mnogoterih besedah, ki ždijo v sanjah ali pa morda v že napisani knjigi.
Njegovo življenje pretanjeno opisujejo besede, ki so napisane z banatsko roko, utrujeno, a hkrati nežno, odprto na poti do srca, ki ne more nehati ljubiti in, ki ne more pozabljati mimoidočih na sejmih knjig. Čeprav ga je doletelo razodetje, ko mu je neka ljubezen izpovedovala, naj ne pozabi, da ga ljubi. Takrat je spoznal, da vendarle pozablja.
V življenju pa je, kot sam pravi, kup naključij in taka naključja, ko se sreča z njo, so mu všeč.
Ljubezenske in ok zgodbe so čustveno nabite, besedno hudomušne in ubesedno ljubezenske, sem in tja resne, kot je kdaj pa kdaj življenje resno, žalostno, sem in tja pa nasmejane, nabite s čustvi.
In jaz o Radovanu. Moj prijatelj je, svetovljan, človek s pravo donavsko dušo, spoštujem ga, saj v srcu nosi neskončno banatskih sončnic in prav vsaka zasije, ko ga srečam.
Hvala, ker lahko sodelujem z vami.
Jurij Marussig
