Radovan Vlahović: LJUBEZENSKE IN OK ZGODBE
Pesnik, prozaist, esejist, filozof in urednik Banatskega kulturnega centra Radovan Vlahović je v slovenski javnosti dokaj dobro zastopan s svojim pesniškim opusom, s prozo pa se tokrat predstavlja prvič. Ljubezenske in druge OK zgodbe se v samem jedru ne razlikujejo od njegove poezije, prvo ime, ki se bralcu utrne je R. Tagore. Nehvaležno je primerjati posamezne avtorje, kljub temu pa lahko brez težav potegnem vzporednice s slovenskimi pesniki, Minatijem, Kovičem, I.Svetino, Svetlano Makarovič, med prozaisti pa morda z Ludvikom Mrzelom, Iztokom Gaisterjem in filozofskimi spisi Marka Pogačnika.
Proza Radovana Vlahovića je meditativna poetična preje, artistično dodelana in premišljena. Po večini kratke zgodbe in krokiji želijo ubesediti trenutke, posamezne podobe, lirično in s pogledom vase. Ravno ta ponotranjenost, eksistenčna drža, ki se zaveda svojih korenin, da je besedam pomen in trdnost. Na eni strani se Vlahoviću pripoveduje, po drugi pa lovilec sanj onkraj žalosti. Če je zapisano, da je srce osamljen lovec, potem lahko za pričujoče zgodbe zapišemo, da so svetli in temni utrinki naših sanj.
Dr. Denis Poniž je v spremni besedi k prevodni knjigi, Ko me pokličeš iz večnosti zapisal:
Vlahovićeve pesmi so kot odprte rane, boleče, žarijo v svoji trpki bolečini. Redko jih najdemo tako v slovenski, kot tudi v evropski poeziji.
Pisateljski slog Radovana Vlahović je prepoznaven, dišeč in ljubeč do tistih, ki se zmorejo potopiti vanj. Odpravimo se na potovanje na konec noči
Franjo Frančič
Istra, april 2014.
